Sveti Frančišek

Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisi, v sončni Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone, mati pa prijazna Francozinja Ivana Pica. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, mali Francozek, po mami in očetovemu navdušenju nad Francijo oz. uspešnim trgovanjem s to deželo. Prvo izobrazbo je Frančišek dobil v župnijski šoli svetega Jurija. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in z njo večkrat razgrajal po mestu ter tako mnoge meščane spravljal ob živce. Kot mlad mož je Frančišek užival v očetovem bogastvu. Zares je skušal izkoristiti vse užitke življenja v pravem pomenu besede,  zato je bil med vrstniki zelo priljubljen.

 

Sv. Frančišek Asiški

Sv. Frančišek Asiški

Frančišek si je zelo želel postati vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Perugio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. V tem obdobju je bilo zanj vse drugače. Prejšnje uživaško življenje se mu je nenadoma zazdelo površno in prazno. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je čutil Božjo navzočnost, ki ga je osrečevala. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za njegovo dosledno izpolnjevanje.

Pomagal je ubožnim in bolnim, še posebej gobavim, zato je oče, ki se je zbal za svoje bogastvo, zahteval Frančiškovo javno odpoved dediščini. To je leta 1206, v navzočnosti škofa in meščanov, na trgu pred asiško stolnico tudi storil. Nag je pobegnil iz domačega kraja in pustil za seboj presenečene starše, prijatelje, svojo dediščino, vse. »Zaradi svojega Gospoda sem se odločil za sveto uboštvo,« je Frančišek odvrnil vsakemu, ki ga je vpraševal, zakaj se potika naokoli kot berač.

Cerkvica sv. Damijana s križem

Cerkvica sv. Damijana s križem

Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici svetega Damijana, je zaslišal besede: “Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!” Frančišek je te besede razumel dobesedno in jo začel popravljati. Popravil je tudi cerkev svete Marije Angelske, imenovano Porcijunkula. V njej je večkrat molil in tu tudi spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo Božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porcijunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasiu. Samostanske predstojnike je prosil naj mu jo prepustijo v rabo in oskrbo. Tam se je Frančišek potem tudi naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je Božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.

 

24. februarja, na god svetega Matije, leta 1208, je kakor navadno ministriral pri maši v porcijunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral odlomek iz Svetega pisma, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij: “Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane” (Mt 10,6–10). Frančišku so bile te besede kot razodetje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Tudi sam je hotel živeti tako, kot so živeli Kristus in njegovi apostoli.

Po maši je šel takoj iz cerkve, odložil svojo puščavniško obleko, si oblekel sivorjavo tuniko s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev svetega Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Njegovo srce je bilo polno ljubezni, govoril je preprosto, iskreno, a zelo prepričljivo.

 

Ustanovitev reda

Frančiškov zgled, njegov pristni evangeljski duh in prepričevalne besede so nekatere tako prevzele, da so se že po nekaj dneh odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. Prvi, ki se mu je pridružil, je bil bogat in ugleden trgovec iz Assisija, Bernard da Quintavalle, kmalu za njim pa tudi pravnik Peter Cattani.

S tema dvema bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njem in njegovih sobratih začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k njima in jima rekel: “Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala.” To je bila rojstna ura Reda manjših bratov, ki postane beraški red.

 

Porcijunkula

Porcijunkula

Od tistega dne naprej so bratje živeli skupaj v duhu evangelija, ki jim ga je Gospod pokazal. Njihovo število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti imenovali Fratres minores – Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice. Tu so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja ampak le hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, plemenitost, preprostost in dobro voljo.

Leta 1210 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. Tako je bil Red manjših bratov ustanovljen tudi kanonično. Postal je vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. Posvečen je bil v diakona, duhovnik pa nikoli ni postal, ker se je imel za nevrednega te službe.

 

 

Poslanstvo

Prihajalo je vedno več mladih mož, da bi se pridružili redu. Okoli porcijunkulske cerkvice so si postavili koče iz slame in protja. Frančišek je svoje brate vzgajal in vodil z veliko očetovsko ljubeznijo. Ničesar jim ni ukazoval, v vsem jim je bil najprej sam zgled, bil je strog in dosleden v zahtevah, vendar ni nikoli nikogar žalil.

Brate je pošiljal po dva in dva v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja. Tako je na stotine Frančiškovih misijonarjev, ki so bili oblečeni v sive kute s kapuco in obuti v preproste sandale, hodilo po Italiji, drugje po Evropi in kmalu po vsem znanem svetu. Pridigali so o Božjem kraljestvu. Manjši bratje so Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in Maroku. Tako so leta 1220 prav tam prvi bratje umrli mučeniške smrti. Tudi Frančišek je šel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je šel v turški tabor pred sultana Malek–al–Kamila in mu pogumno govoril o Kristusu.

Sredi leta 1220 se je Frančišek spet vrnil v Assisi. Vodstvo reda je prepustil svojima vikarjema bratoma Petru in Eliju. Ob pomoči brata Elija je napisal Vodilo svojega reda, ki ga je papež Honorij III. potrdil 29. novembra 1223.

Papež Honorij III. Frančišku potrdi Vodilo

Papež Honorij III. Frančišku potrdi Vodilo

Frančišek je ustanovil tudi III. red (Frančiškov svetni red), za ljudi, ki se trudijo živeti evangelij v vsakdanjem življenju in jih je k temu vzpodbudil njegov zgled.

Pri svojem apostolskem delu pa so bratje vedno bolj čutili potrebo po teološki izobrazbi. V Bologni (1223–1224) so ustanovili prvo bogoslovno šolo, prvi profesor bogoslovja pa je postal sveti Anton Padovanski. Frančiškovi bratje se lahko pohvalijo z znamenitimi učenjaki, kot so bili sveti Bonaventura (1221–1274), Aleksander Haleški (1170–1245), Robert Grosseteste (1175–1253), Vilijem Ockham (1285–1349), Roger Bacon (okoli 1214–1292), Janez Duns Skot (1266–1308), v novejših časih pa tudi Valentin Vodnik (1758–1819) in Stanislav Škrabec (1844–1918).

 

 

Stigme

Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224 se je, kot po navadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik svetega Mihaela. V skalo izdolbeni celici oziroma kapelici je bil navadno čisto sam, da se je lahko nemoteno posvetil premišljevanju. Na praznik Povišanja svetega Križa, 14. septembra, je med jutranjo molitvijo z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem, premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani prsnega koša pa so se pojavila znamenja Kristusovih ran, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.

Frančišek prejme stigme

Frančišek prejme stigme

Frančišku ni bila pomembna samo ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali. »To so moji bratje in sestre,« je govoril in se z največjim veseljem pogovarjal z njimi. Tako so ga videli na obali morja, kako se pogovarja z ribami ali na vrhu hriba, kako kramlja s pticami. Svojo ljubezen do narave in do vsega stvarstva je Frančišek malo pred smrtjo, skoraj že popolnoma slep, zapisal v svoji »Sončni pesmi«, ki še danes seže ljudem v srce.

Ko je slutil, da se njegovo zemeljsko življenje bliža koncu, je svoje brate prosil, naj ga prenesejo k Porcijunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob binkoštih zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Njegovo željo so izpolnili 3. oktobra 1226 zvečer, kjer so ga v porcijunkulski cerkvici položili na gola tla. K sebi je poklical vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: “Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam. Frančišek, ki se je s takšno zavzetostjo lotil uresničevanja svojih idej, je pri 44–ih letih popolnoma izčrpan umrl.

 

Sveta Klara Asiška

Sv. Klara Asiška

Sv. Klara Asiška

Frančišek je na prošnjo asiškega škofa velikokrat pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle, Klara, iz plemiške družine v Assisiju. Začudeno je opazovala spremembo v življenju dvanajst let starejšega Frančiška. Njegova odpoved vsakršnemu imetju je postala tudi njen ideal. Ob Frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi šla tudi ona po njegovih stopinjah. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porcijunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškove družine, takrat imenovan “uboge gospe”, danes pa poznan kot klarise. Tako so lahko tudi žene posvetile svoje življenje samo Bogu, podobno kot Frančišek in njegovi bratje.

 

 

Svetnik

Papež Frančišek moli na grobu sv. Frančiška

Papež Frančišek moli na grobu sv. Frančiška

Niti dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Dan poprej je sveti oče položil temeljni kamen za baziliko svetega Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele več stoletij pozneje, leta 1818, so po mnogih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na stotisoče romarjev.

Contact Us

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Ni berljivo? Spremeni tekst.