Na griču (400 m n. v.) ob sotočju Drete in Savinje, kjer se stekajo tri doline – Rečiška, Zadrečka in Mozirska –, stojita ob cerkvi Marija Nazaret frančiškanski samostan in samostan sester klaris. Do cerkve je moč priti po asfaltirani cesti ali po 193 vijugasto speljanih stopnicah (ki čakajo na obnovo) mimo starih božjepotnih kapel iz leta 1747. Že od časov ljubljanskega škofa Hrena je tu pomembno središče za prebujanje verskega življenja v zgornjesavinjskih krajih.

Frančiškani, duhovni sinovi sv. Frančiška (1182–1226) – Asiškega ubožca, ki je bil po mnenju življenjepisca Tomaža Čelanskega “najsvetejši odsev svetosti Gospoda in njegove popolnosti”, so hitro odpirali številne samostane po vsej Evropi. V Ljubljano so prišli že leta 1233. Kasneje, v času turške okupacije Bosne, so nekateri bratje z okupiranega ozemlja zbežali na Hrvaško in v Slovenijo. V Novem mestu jih zasledimo leta 1469, v Nazarje pa so iz Rostoha v Bosni pribežali leta 1632 . Hrenov naslednik na ljubljanskem škofijskem sedežu škof Rajnald Scarlichi jim je zaradi vedno večjega števila romarjev izročil v last hrib s kapelico.

Bratje so k Loretski kapeli dozidali sedanjo cerkev in zgradili samostan. Cerkev so postavili na zahodni strani Loretske kapele (na mesto veže), na njeni severni in vzhodni strani pa so dozidali zakristijo in samostansko poslopje. Danes je od zunaj vidna samo južna stran  prvotne kapelice. Cerkev je 5. septembra 1661 posvetil ljubljanski škof Friderik Oton.

Ustanovna listina

Pri zidanju cerkve in samostana v Nazarjah so brate velikodušno gmotno podpirali sam škof Friderik Oton – grof Buchheim, številni dobrotniki ter domača provinca. Med gradnjo so frančiškani stanovali v škofovem gradu Vrbovec. Leta 1639 se je samostanska družina že naselila v novem samostanu.

Leta 1686 so na provincialnem definitoriju določili samostan v Nazarjah za noviciat. Za to so potrebovali nove prostore in so jih tudi zgradili. To je bila zadnja večja zidava, če ne upoštevamo poznejše preureditve znotraj samostana.

Romarske stopnice

Leta 1747 so zgradili kamnite romarske stopnice, ob njih pa štiri romarske kapelice.

Po letu 1755 so postavili gospodarska poslopja in uredili prostor za pokopališče.

Do časa jožefinizma so frančiškani skrbeli predvsem za božjepotno cerkev in pomagali okoliškim župnikom pri dušnem pastirstvu. Dne 29. aprila 1788 je bila na pobudo vlade ustanovljena kuracija[1], 2. novembra 1789 pa je bil nazarski gvardijan p. Donat Zamlen imenovan za kurata.

[1] Cerkveno-pravno stanje nekega ozemeljskega področja, preden le-ta postane župnija

Pod vladavino cesarja Jožefa II. (1817) so morali noviciat, ki je bil tu od leta 1686, ukiniti. Z dovoljenjem cesarja Franca I. so ga leta 1827 ponovno odprli. Kasneje so ga iz neznanih vzrokov ukinili in ga leta 1917 spet uvedli. Leta 1926 je v nazarskem samostanu živelo polovico manj bratov in patrov kakor leta 1848, ko jih je bilo trideset.

Leta 1891 je 1. aprila lavantinski knezoškof Mihael Napotnik povzdignil kuracijo v župnijo. Hkrati z ekspozituro so bratje dobili nalog, da ustanovijo frančiškansko ljudsko šolo. Prvi učitelj je bil Čeh p. Prokop Bergman, znan glasbenik, ki je imel velike zasluge za sloves šole. Šola, ki je med okupacijo 1941 prenehala delovati, si zaradi nenaklonjenosti povojnih oblasti ni nikoli opomogla.

p. Kerbin Tušek

Med drugo svetovno vojno so bili bratje frančiškani pregnani na Hrvaško, p. Kerubin Tušek, dolgoletni župnik, pa je umrl v internaciji v Dachauu. Vzhodni in zahodni del samostana sta bila 2. avgusta (brošura-povzetek 1996) 3. avgusta (grad Vrbovec str. 42) avgusta 1944 minirana in popolnoma porušena. Pogorelo je tudi gospodarsko poslopje. Neprecenljivo škodo so utrpeli tidi samostanska knjižnica in prostori ljudske šole.

Danes je samostan delno na novo pozidan in obnovljen. V njem je dom duhovnih vaj. Knjižnica je bila prestavljena v vzhodni del samostana. Zahodni del samostana, v katerem sta v preteklosti opravljali svoje kulturno-vzgojno-izobraževalno poslanstvo knjižnica in ljudska šola, pa še danes čaka pozidave.

Leta 1977 se je razširilo pokopališče, ki je bilo urejeno že po letu 1755. Leta 199? pa so začeli pokopavati tudi na novem pokopališču ob vznožju samostanskega griča.

V letih 1994/96 se je obnovil prvi del romarskih stopnic.

Leta 2003 je bila obnovljena cerkvena fasada.

V evharističnem letu 2004/2005 so se pričela obnovitvenima dela v notranjosti cerkve. Odkrili in restavrirali so že pred leti prepleskane poslikave v stranskih kapelah in na stenah cerkvene ladje vse do stropa. 

Po drugi svetovni vojni je v samostanu živel en sam pater; danes v njem živita dva, ki skrbita za župnijo in Dom duhovnih vaj, pomagata v sosednjih župnijah, duhovno pa oskrbujeta tudi sestre klarise.

V frančiškanskem samostanu v Nazarjah je nekoč delovala lekarna. Prav verjetno je, da so v Nazarje zdravilsko dejavnost, kamor sodi tudi lekarniška, prinesli frančiškani iz Bosne, kjer je bila močna provinca tega reda. Že leta 1695 je brat Tadej Windisch opravljal samostansko zdravilsko službo, najverjetneje pa so se v samostanu ukvarjali z zdravilstvom že pred tem.

Ker je bila nazarska lekarna daleč naokoli edina, je poslovala tudi zunaj samostana in je imela velik pomen za prebivalstvo. Naši kraji so bili tedaj zelo odročni in zdravniki težko dosegljivi. To je veljalo tudi za zahtevnejša zdravila. V samostanu so zdravila izdelovali sami, najprej zgolj za lastne potrebe. Leta 1776 je celjski gubernij (v stari Avstriji višja upravna enota) na prošnjo prebivalcev dovolil javno lekarniško dejavnost nazarskega samostana, vendar s pripombo “/…/dokler ne bodo kirurgi teh krajev uredili svoje lekarne.” Tudi številni domači zdravilci so se pogosto zatekali po nasvete v samostan.

V nazarskem samostanu so bili poleg Tadeja Windischa ranocelniki oziroma lekarnarji še:

1. Salomon Lipold, brat Kancijan Rack, brat Filip Močilar, izrecno pa kot samostanskega zdravnika omenjajo p. Aleksandra Pergerja (umrl v Nazarjah leta 1736), ki naj bi imel tudi svoj laboratorij.

Med njimi je bil najzanimivejši Mozirčan Salomon Lipold, ki je v frančiškanski red vstopil leta 1764 in je celih 58 let vodil samostansko lekarno. Še danes je znan “Salomonov obliž”, pa tudi nekdaj zelo iskan “Salomonov življenjski eliksir”.

Zadnja dva kirurga sta bila brata Kancijan Rak (Rack) in Filip Močilar. Oba naj bi umrla leta 1825, tedaj naj bi bilo tudi konec dolgoletne zdravilske dejavnosti v frančiškanskemu samostanu v Nazarjah.

Velika škoda je, da se stare recepture niso ohranile. Med drugo svetovno vojno je bila zgradba, v kateri je bila samostanska knjižnica, hudo poškodovana; tako se je tudi marsikatera listina nekdanje samostanske lekarne izgubila. Sloves samostanske lekarne pa je v spominu prebivalstva še danes živ.

Leta 1891, 1. aprila, je lavantinski knezoškof Mihael Napotnik povzdignil kuracijo v župnijo. Hkrati z ekspozituro so bratje dobili nalog, da ustanovijo frančiškansko ljudsko šolo. Prvi učitelj je bil Čeh p. Prokop Bergman, znan glasbenik, ki je imel velike zasluge za sloves šole. Šola, ki je med okupacijo 1941 prenehala delovati, si zaradi nenaklonjenosti povojnih oblasti ni nikoli opomogla.

V samostanski knjižnici je posebna vitrina, posvečena Frančiškanski ljudski šoli, kjer so zbrani učbeniki, skrilasta tablica, puščica za peresa in celo Zlata knjiga odličnjakov.

K Nazarski Kraljici so ljudje vedno radi prihajali. Že leta 1680 so se k njej zatekli Mariborčani, ko je v mestu razsajala kuga. Prav tako je kuga leta 1715 sem prignala meščane iz Pliberka. Iz rodnega Velenja je prihajal sem na romanje Božji služabnik p. Vendelin Vošnjak. Romarji še vedno radi prihajajo in zapojejo:

Pred Teboj, Gospa nebeška,

romar truden postoji,

tiho in zaupno vdano,

verno prošnjo :

Nazarska Kraljica zlata,

prosimo Te vsi lepo,

da odpreš nam rajska vrata,

kadar boja konec bo.

MARIJA NAZARJE

Jože Tovšak (Nazarje 8.8.1984)

Ob reki Savini lep griček stoji,

v objemu zelenja se cerkev svetli,

stopnišče in cesta se dviga navzgor

v drevesih prepeva ptičk radostni zbor.

Odpev:

Marija Nazarje, slovenski Nazaret,

lepote tvoje vse, naj občuduje svet,

planine na okrog kipe v nebo,

v višave dviga se srce, oko.

Dva bela zvonika kipita v nebo,

se k Materi dviga srce in oko,

vsa čista sprejema pozdrave neba.

Besedo objema ljubezen srca. Odpev:

Marijin dom vabi k življenju ljudi,

da bi ga v obiljuu sprejemali vsi,

po božji besedi žari blagovest,

veselo zapojmo, vsi božja smo last. Odpev:

Naj Bog te ohranja in brat frančiškan,

rod sester redovnic klaris samostan.

Zahvala Mariji in Bogu vsa čast,

veselo zapojmo, vsi božja smo last. Odpev:

Notni zapis v PDF

Zvočni posnetek

Marija Nazarje

Tadeja Cigale

Marija Nazarje, ti prosi zame še

Marija Nazarje, k tebi molimo le.

1. Me jutro vabi v dan,

ne vem če bo zaman,

al’ misel k tebi v bran,

me vabi v tvoj pristan.

2. Ti mati moja si,

v domači cerkvici,

v molitvi združena,

se znova srečava. Odpev.

3. Sem krščen tukaj bil,

Frančiškov brat me je vzgojil,

a k tebi molim le,

ker mati moja čuvaš me.

4. Življenje nosi me,

ne vem kaj Bog namenil je,

vendar zaupam le,

ker mati moja prosiš še. Odpev.

5. Ko pa na zadnjo pot,

pokliče me Gospod,

pospremite me tja,

kjer čaka mati Nazarska.

6. V domači zemlji bom,

ker tu je pravi dom,

Kraljici Nazarski

se duša izroči. Odpev.

Notni zapis v PDF

Zvočni posnetek v izvedbi združenih zborov župnije Nazarje ob radijskem prenosu maše v nedeljo 30.1.2022.

Nazarska pesem

1. Pred teboj Gospa nebeška

romar truden postoji

tiho in zaupno vdano

verno prošnjo govori: Odpev.

Nazarska Kraljica zlata

prosimo te vsi lepo,

da odpreš nam rajska vrata

kadar boja konec bo.

2. Varuj hmeljske nam nasade

čuvaj nam porast gozdov,

roke nam ohranjaj zdrave

varuj naš domači krov. Odpev.

3. Spremljaj splavarje na poti

čez valove do morja

in nazaj nam jih privedi,

ker naj lepše je doma. Odpev.

4. Duše naše blagoslovi

in telesom daj moči,

da veseli vsi in zdravi

preživimo zemske dni. Odpev.

5. Z novomašnikom ti bodi,

da pastir goreč bo, vnet,

razsvetljuj ga, vnemaj, vodi,

da bo k Bogu dvigal svet.

Notni zapis v PDF