Leta 1752 je bila v Nazarjah ustanovljena samostanska knjižnica.

Za začetek knjižnice štejemo 6. januar 1752, ko je komisar Ludvik Umek iz Gornjega grada volil  samostanu vse svoje knjige (“omnes suos libros … ad novam Bibliothecam”), ocenjene na 300 gld, za novo knjižnico, če se očetje obvežejo maševati za njegovo dušo.

Sama knjižnica se je verjetno bogatila tudi s sredstvi iz ustanove, ki jo je za samostanske knjižnice ustanovil frančiškanski definitor Sigismundus (Žiga) Skerpin, čigar zapiski se nahajajo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani in Kamniku. Med knjigami samostanske knjižnice v Nazarjah je tudi knjiga z njegovim tiskanim ekslibrisom (“Ex libris” – Iz /mojih/ knjig).

Žal se v nazarski knjižnici ni ohranil stari katalog in so lahko knjižnico le približno uredili tako, kakor so jo včasih uporabljali, pa tudi prostor ni isti kakor nekdaj. Edini ohranjeni katalog je mnogo mlajši (iz let 1843–1844). Nahaja se v rokopisni knjižici pod naslovom “Einnahmen” (Dohodki). Obsega le dve strani, nato pa se že začenja katalog z napisom “Bibliotheca Conventus Nazarethani Classis I Sacra Scriptura in Folio”. Knjige so razporejene po razredih:

1. Sacra Scriptura in Folio (Sveto pismo v folio formatu);
2. Expositores Sanctae Scripturae (Razlagalci Svetega pisma);

III. Sancti Patres, Scriptores sacri et catechistae (Sveti očetje, Cerkveni pisci in katehisti);

1. Theologi morales (Moralni tologi);
2. Theologi speculativi, mystici et dogmatici (Spekulativni teologi, mistiki in dogmatiki);
3. Ascetae (Asketi);

VII. Sacri historici (Cerkveni zgodovinarji);

VII Canonistae et Juristae (Pisci cerkvenega in civilnega prava);

1. Contraversistae (Polemiki);
2. Concionatores (Pridigarji).

Znotraj vsakega razreda so knjige označene tudi po velikosti (Fo, 4°, 8°, 12° …). Žal pa se katalog končuje z X. razredom, manjkajo torej seznami knjig od XI. do XVII. Na srečo je velika večina knjig, kakor po navadi v starih knjižnicah, označena z rimskimi številkami po razredih, ki jih je tu XVII (ne pa kakor v kamniški in ljubljanski frančiškanski knjižnici po XIV).

Posamezne knjige so označene tudi z arabskimi številkami, iz česar se da sklepati, da je morala biti knjižnica nekoč precej večja. Pogosto so pod isto rimsko in arabsko številko označena razna dela istega avtorja. Največje skupine so seveda iz razreda versko spodbudne literature (VI) in iz pridig (X), ki so razporejene po nedeljah in praznikih.

Poleg verskih so v knjižnici tudi zgodovinske, zemljepisne, pravne, klasične knjige s slovarji in leksikoni ter medicinske strokovne knjige. Veliko je tudi knjig, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v posamezne razrede in so opredeljene kot “Miscellanea” (razno). To so razna navodila za pisanje dopisov, zbirke pisem, nekaj pa je tudi lepopisnih vaj.

 Najpomembnejše mesto v knjižnici zavzemajo biblije. Poleg raznih starejših in novejših izdaj v latinščini in nemščini pod rimsko številko I. so v vitrinah razporejene knjige iz 16. stoletja, ki tvorijo nekakšno celoto. Med njimi so najzanimivejše:

– kodeks komentarjev k Svetemu pismu, ki jih je napisal znameniti komentator Nikolaj de Lyra (“Sexta pars Bibliae cum glossa ordinaria et expositione lire.” Engadi 1508);

– latinski prevod Evangelijev Erazma Rotterdamskega iz leta 1541. Besedilo teče v treh kolonah: najprej grški izvirnik, sledi Erazmov prevod, v zadnji koloni je različica v vulgati;

– Luthrov prevod Svetega pisma v nemščino iz leta 1535 (“Biblia, das ist die gantze Heilige Schrifft. Deutsch. Mart. Luther.”);

– zelo lepo ohranjena Dalmatinova Biblija iz leta 1584. V knjižnici je še en zelo poškodovan izvod;

– posebno dragocen Trubarjev prevod Evangelijev (“Ta celi Novi Testament našiga Gospudi inu Izveličarja lesusa Christusa, na dva majhina dejla rezdilen …” V Tibingi 1582).

O frančiškanski ljudski šoli v Nazarjah se je mogoče poučiti iz posebne vitrine s starejšimi učnimi knjigami, skrilasto tablico, puščico za peresa in celo z “Zlato knjigo” odličnjakov.