SLOVENSKA FRANČIŠKANSKA PROVINCA SVETEGA KRIŽA

Ustanovitev province: leta 1514 se razdeli bosanska vikarija na dve provinci: Bosno Srebreno, ki je obsegala samostane pod turško oblastjo, in Bosno Hrvatsko, kamor so spadali samostani na naših tleh.

Dobi današnje ime: 1708 si je provinca privzela ustreznejše ime Hrvatsko-kranjska provinca sv. Križa.

Na slovenskem narodnem ozemlju: do leta 1900, ko je bila 3. junija z dekretom generalnega ministra Alojzija Lauerja “Ordine nostro” razdeljena na dve narodni provinci: hrvatsko sv. Cirila in Metoda in kranjsko sv. Križa.

God province: praznik Povišanja svetega Križa (14. september)

O življenju in delu bratov frančiškanov v Sloveniji si oglejte spletno stran naše province.

 

NASTANEK FRANČIŠKANSKEGA REDA

Frančiškanski red je ustanovil sv. Frančišek Asiški, ki je tudi ustanovitelj reda sester klaris in tretjega reda. Frančiškanski red je prva redovna ustanova v Cerkvi, ki je izrazito apostolsko usmerjena. Red sester klaris je kontemplativna ustanova in se posveča predvsem molitvi, premišljevanju in spokornosti v klavzurnem načinu življenja. Tretji red je namenjen vernikom, ki živijo in delujejo v svetu in lahko na svoj način pričujejo za Kristusa.

Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181 v Assisiju v Italiji kot sin bogatega trgovca s svilo in pobožne matere. Oče Peter Bernardone ga je pri krstu hotel imenovati Frančišek. Svojo mladost je preživljal v družbi vrstnikov in sanjal, da bo nekoč postal slaven vitez. V vojni med meščani Assisija in Perugie leta 1202 je padel Frančišek za eno leto v ujetništvo. V ujetništvu se je soočil s težko boleznijo, kar mu je omogočilo, da je razmišljal o smislu življenja in svoji prihodnosti. Frančišek je stopil na pot spreobrnjenja. Leto 1205 je bilo odločilno v njegovem življenju. Najprej se je srečal z gobavcem, kateremu je dal miloščino, ga objel in poljubil. To srečanje je opisal s kratkimi besedami tudi v svoji Oporoki, napisani leta 1226: »Ko sem bil namreč še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. To kar se mi je zdelo zoprno, se mi je spremenilo v sladkost za dušo in telo. Nato sem še nekoliko počakal in zapustil svet« (Oporoka, 1–4).

Poleg tega srečanja z  gobavcem, ki  je globoko zaznamovalo vso Frančiškovo prihodnost in ji dalo novo smer, pa je Frančišek doživel posebno razodetje s križa v napol porušeni cerkvici sv. Damijana: »Frančišek, poglej mojo cerkev, kako se podira. Pojdi in jo popravi!« Ob materialni obnovi podrte cerkvice je Frančišek spoznal, da ga Kristus kliče k moralni in duhovni obnovi verskega in cerkvenega življenja. Javno se je pred asiškim škofom odrekel bogati očetovi dediščini, svileno obleko zamenjal za preprosto oblačilo umbrijskih kmetov in po asiških ulicah in okolici oznanjal lepoto evangelija, govoril o ubogem in ponižnem Kristusu, o miru in bratstvu ter o božjem kraljestvu. V tem je hotel posnemati apostole. Ko so se mu pridružili nekateri prijatelji in someščani, se je odpravil v Rim k papežu Inocencu III. in ga prosil, naj blagoslovi njegov način življenja in ga sprejme pod zaščito. Papež mu je ustno potrdil njegovo Vodilo in mu podelil pravico do pridiganja. Prvi bratje so postali potujoči pridigarji brez stalnega bivališča in lastnine. Živeli so od dela lastnih rok in miloščine.

Nad njegovim načinom življenja se je navdušila tudi Klara Asiška. Frančišek jo je sprejel na cvetno nedeljo leta 1212 in ji določil kontemplativni in klavzurni način življenja, ki je bil takrat v navadi pri ženskih redovih. Svoje brate je pošiljal po vsej Italiji in Sredozemlju, pa tudi po deželah Evrope in v Afriko ter se tudi sam odpravil v Egipt k »nevernikom« – muslimanom. Jeseni leta 1219 je prišel na dvor sultana Melek-el-Kamela, ki je z zanimanjem prisluhnil Frančišku, kako je govoril o miru in o Kristusovi ljubezni do vsakega človeka.

Ker se je število bratov nenehno in hitro večalo, je napisal novo Vodilo, upoštevajoč izkušnje takratnih redov. 29. novembra 1223 je papež Honorij III. potrdil to Vodilo, ki je postalo temeljna in uradna listina Frančiškove ustanove. Odnos bratov do Vodila je Frančišek opredelil z besedami: »Vsem svojim bratom strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila, češ tako ga je treba razumeti. Kakor je Gospod meni dal, da sem preprosto in jasno povedal ter zapisal Vodilo, tako ga umejte preprosto in brez razlag ter ga v sveti dejavnosti spolnjujte do konca« (Oporoka, 45–47).

V božični noči leta 1223 je Frančišek postavil žive jaslice v Grecciu in s tem želel na preprost in otipljiv način pokazati ljudem skrivnost učlovečenja Božje besede, ko Bog postane Emanuel – Bog z nami za vse čase. Na praznik sv. Mihaela, 29. septembra 1224, je na gori La Verni prejel rane Kristusovega križanja. Rane so bile krvaveče in boleče in zaradi njih je Frančišek veliko trpel. Zaradi bolezni je skoraj popolnoma oslepel. Ko je začutil, da se mu je bližala sestra smrt, je prosil brate, da so ga ponesli k cerkvici Porciunkuli. Tukaj, kjer je začel svojo pot evangelija, je želel zemeljsko potovanje tudi zaključiti. Med prenosom je blagoslavljal svoje mesto Assisi. Proti večeru 3. oktobra 1226 je umrl, obdan z navzočnostjo in molitvijo svojih bratov. V Assisiju so zgradili veličastno cerkev, kamor so pokopali zemeljske ostanke Frančiška. Dve leti kasneje ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika in ga vpisal v knjigo svetnikov.

Nekateri prvi bratje niso popolnoma razumeli Frančiškove karizme in njegove nove poti življenja po evangeliju. Med brati so se kmalu pojavila različna gledanja na izpolnjevanje Vodila, kar je privedlo do razhajanja, posebno še v Frančiškovem pojmovanju uboštva. Bratje so si kmalu po Frančiškovi smrti izprosili od papeža nekatere spreglede glede prepovedi uporabe denarja in nepremičnin; v red so stopili tudi bogoslovni učitelji in duhovniki, ki so na svoj način dali pečat ustanovi. Laični element je polagoma izginil in Frančiškova ustanova je postala kleriška v vseh svojih značilnostih. Namesto apostolskega uboštva se je poudarjalo duhovno uboštvo oziroma nenavezanost na materialne dobrine. V 14. stoletju so se med brati pojavile želje po vrnitvi k prvotnemu, strožjemu spolnjevanju Vodila. Pripadniki te smeri so se poimenovali »observanti«. Leta 1517 se je Frančiškov red dokončno razdelil na »observante« in »konvenualce«. Leta 1528 je nastala še tretja veja, »kapucini«, ki je prevzela strožje spolnjevanje Vodila. Poleg teh treh glavnih vej Frančiškove ustanove, ki smo jih poznali tudi v Sloveniji, so obstajale še nekatere druge, ki jih je papež Leon XIII. leta 1897 združi v enoten »Red manjših bratov«. Na Slovenskem jih poznamo pod imenom frančiškani.

Prvi bratje sv. Frančiška so prišli na Slovensko že v prvi polovici 13. stoletja, in sicer v Trst, Gorico, Ljubljano, Ptuj, Celje in Maribor. Nastanili so se predvsem v versko zanemarjenih okoljih in s svojim načinom življenja, s pridigarsko vnemo in kot odlični spovedniki odločno vplivali na vernost naših prednikov. Med verniki so širili pobožnosti do Matere Božje, evharistije, križevega pota in druge preproste pobožnosti.

V Sloveniji poznamo danes: frančiškane (OFM), minorite (OFMConv) in kapucine (OFMCap). Med ženskimi ustanovami poznamo sestre klarise v Nazarjah in Dolnicah pri Ljubljani. Nekatere ženske kongregacije so nastale v 19. stoletju in sledijo duhovni karizmi sv. Frančiška. Med nami je močno navzoč tudi tretji red (FSR), ki med mladimi dobiva nove oblike posnemanja sv. Frančiška.

p. Viktor Papež, OFM

Contact Us

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Ni berljivo? Spremeni tekst.