V obdobju katoliške prenove in prebujajočega se baroka je dal ljubljanski škof Tomaž Hren na griču ob sotočju Drete in Savinje, nad gradom Vrbovcem, po zaobljubi postaviti loretsko kapelo.  Ljubljanski škof Tomaž Hren je v mladosti hudo zbolel. Po pomoč se je zatekel k Materi Božji. V svoji veliki prošnji za zdravje se je zaobljubil, da bo v zahvalo poromal v Loreto. Bil je uslišan in po priprošnji Božje Matere Marije je resnično ozdravel. Ker obljube – zahvalnega romanja ni mogel izpolniti, se je odločil, da bo v zameno na griču postavil posnetek Marijine nazareške hišice (tedaj prve kopije loretske kapele v Evropi). Iz Loreta si je priskrbel načrt in mere za načrtovano gradnjo svetišča. Pri izdelovanju načrta in določanju mer mu je pomagal jezuit Vincenc Amigon, profesor v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Ko je škof Hren pridobil primerno zemljišče za novo svetišče nazareške hišice, je 26. julija 1624 položil in posvetil temeljni kamen. Da bi bil posnetek svete hiše resnično identičen, se je 27. avgusta 1624 še posvetoval s kapucinom p. Lukom in p. Petrom Fuldensisom iz Celja, ki sta loretsko kapelo videla in jo podrobno opisala.
Cerkev je bila posvečena 10. septembra 1628, nekaj dni pozneje, 14. septembra, pa še blagoslovljena kapela nadangela Gabrijela v lopi. Ob posvetitvi je škof v Marijin oltar vložil kar 63 relikvij.

Kot kaže napis nad južnim vhodom in kot so zatrjevali vsi, ki so videli Marijino hišo v italijanskem Loretu, ji je tukajšnja kapela res podobna. Škof Hren jo je zato imenoval Nazaret. Po kapeli Nazaret pa je celotno naselje z okolico dobilo ime (Marija) Nazaret, ki se je v obliki Nazarje ohranilo vse do danes.
Nad obema vhodoma v kapelo lahko še danes vidimo osebni grb škofa Hrena in grb ljubljanske škofije. Pod grbom nad vhodom s severne strani, ki je danes pred zakristijo, v začetku pa je bil na prostem, je zapisano:

D. N. IESU XPÕ: AC MAGNAE MATRI EIUS MARIAE SEMPER VIRGINI NAZARENIS & C. OB SALUTEM VOTIS REDDITÃ: SE SUOSQDD (NašemuGospodu Jezusu Kristusu in njegovi mogočni materi vedno devici Mariji, Nazarčanom in ostalim iz zaobljube zaradi vrnjenega zdravja: sebe in svoje izročam Gospodu).

Pod grbom nad vhodom z južne strani, ki je ostal na prostem, pa je napis:

SACELLVM  HOC NAZARETHANVM VETERI LAVRETANO, VT POTVIT, CONFORMATV: THOMAS IX. EPVS. LABAC. PIAE GRAT. ERGO V. P. AÑO SS. IVBILAEI M.DCXXV (To nazarsko kapelo je dal postaviti, kolikor mogoče podobno stari loretski kapeli, Tomaž, IX. ljubljanski škof, v jubilejnem letu 1625).

Oltar loretske kapele

Prvotni leseni oltar se ni ohranil. Ob dvestoletnici posvečenja velike cerkve v Nazaretu je Jurij Tavčar iz Idrije napravil za oltar nov lesen nastavek, že leta 1898 pa ga je nadomestil oltar iz belega marmorja, delo Janeza Vurnika iz Radovljice. 15. avgusta 1897 ga je posvetil lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik, in sicer na čast Materi Božji Usmiljenja.

V oltarju je iz lesa izrezljan kip loretske Matere Božje z Detetom Jezusom v naročju, ki so ji ljudje Zgornje Savinjske doline dali častno ime “Nazarska Kraljica”.

Cerkev, ki jo je 5. septembra 1661 posvetil ljubljanski škof Friderik Oton, je tipično renesančna stavba s pravokotnim tlorisom, široko vhodno vežo in banjasto svodeno srednjo ladjo. Na obeh straneh ladje so pravokotne kapele, ki zavzemajo prostor stranskih ladij. Cerkev ima velik oltar pred ladjo in osem oltarjev, ki so jih postavili med leti 1661 in 1765. Takrat je bila torej cerkev končana in je sto let mirovala. Sedanji dekorativni okras cerkvene ladje, svoda in kapel je iz let 1872 in 1873. Po letu 1872  so cerkev ponovno predelali: dvignili so oba zvonika, naredili nov velik oltar in spremenili celo nekaj oltarnih patronov. Tudi velik oltar se poslej imenuje oltar Marijinega oznanjenja.

Oltar

Oprema cerkve je pretežno baročna, le glavni oltar Marijinega oznanjenja je leta 1885 izdelal Janez Vurnik. Posvetil ga je škof Stepišnik. Njegova mati je hodila v nazarsko samostansko ljudsko šolo, ki so jo vodili frančiškani od leta 1786 do 2. svetovne vojne.

Glavni oltar ima menzo in podstavek iz belega marmorja z rdečimi marmornatimi vložki. Okrasni nastavek iz snežno belega kamna sestoji iz hrbtne stene in treh pred njo na stebrih stoječih šotorčkov, ki pa so drug od drugega precej oddaljeni; stranska se končata z nizkim čelom, srednji pa ima poleg podobnega vrhunca še štiristrano renesančno kupolo z velikim križem, ki gospoduje nad celim nastavkom. Pod srednjim šotorom je tabernakelj, preostali prostor nad njim pa služi kot razstavna dolbina. Ob straneh tabernaklja klečita dva angela, ki molita. Za njima se vidi hrbtna stena z angelskima glavama v medaljonih. Pod stranskima šotoroma sta kipa Srca Jezusovega in Marijinega.

Nad sedanjim glavnim oltarjem so freske slikarja Ivana Bradaška. Slike v stranskih oltarjih so delo Fortunata Berganta, Valentina Metzingerja ter Potočnika.

V stranski kapeli je posebno lep marmornat podstavek z menzo oltarja sv. Frančiška, ki ga je izklesal kipar Francesco Robba.

Na koru so orgle iz leta 1763.